Preskok na glavno vsebino
Slovenščina— Izberite jezik
Meni

Konfiguracija lokalnega strežnika MCP (STDIO)

Lekcija 4 od 14 Posodobljeno 2. november 2026 Razvijalec
Na tej strani
  1. Tvoj prvi lokalni strežnik MCP
  2. Pisanje strežnika
  3. Konfiguracija odjemalca STDIO
  4. Testiraj pred integracijo
  5. Ključne ugotovitve

Posodobljeno 2. novembra 2026 — MCP Python SDK v2. Ta tečaj zdaj sledi različici 2 paketa SDK mcp (2.3.0 z dne 2. oktobra 2026): MCPServer nadomešča FastMCP, nastavitve prenosa se premaknejo v run() ali streamable_http_app(), aplikacija, izpostavljena pod pravim gostiteljskim imenom, pa mora to ime deklarirati (transport_security). To je tudi različica, ki jo zahteva Mistral SDK: dodatek mistralai[agents] zahteva mcp>=2.2.0,<3.0. Viri: Kaj je novega v v2 · Vodnik za selitev · Uvajanje in skaliranje.

Tvoj prvi lokalni strežnik MCP

Način STDIO je naravna izhodiščna točka za razvoj in testiranje strežnika MCP: vse teče na tvojem računalniku, brez uvajanja, brez javnega URL-ja in brez upravljanja potrdil. Urediš datoteko, znova zaženeš in opazuješ. V tej lekciji boš napisal lokalni strežnik MCP v Pythonu in ga nato povezal s odjemalcem.

Kar zadeva predpogoje, potrebuješ Python 3.10 ali novejši, posodobljen pip in po možnosti namensko virtualno okolje. Zadnja točka ni zgolj kozmetična: paketi MCP se hitro razvijajo, ločeno virtualno okolje za vsak projekt pa prepreči, da bi pokvaril delujoč strežnik ob namestitvi odvisnosti za drugega.

# Ustvari virtualno okolje
python -m venv mcp-env
source mcp-env/bin/activate  # Linux/Mac
# mcp-env\Scripts\activate   # Windows

# Uradni MCP SDK (v2) in Mistral SDK z dodatkom za agente
pip install "mcp[cli]>=2.2,<3" "mistralai[agents]"

Pisanje strežnika

Z razredom MCPServer, visokonivojskim razredom v uradnem SDK (nekdanji FastMCP*), lokalni strežnik zahteva le nekaj vrstic kode. Aplikacijo inicializiraš z opisnim imenom, nato pa svoje funkcije Python okrasiš z @app.tool()`, da jih izpostaviš.

# serveur_local.py
from mcp.server.mcpserver import MCPServer

# Inicializiraj strežnik z opisnim imenom
app = MCPServer("Local Demo Server")

@app.tool()
def greet(name: str) -> str:
    """Greets a person by name.

    Args:
        name: The first name of the person to greet

    Returns:
        A personalized greeting message
    """
    return f"Hello {name}! Welcome to the world of MCP."

@app.tool()
def calculate(operation: str, a: float, b: float) -> str:
    """Performs a simple mathematical calculation.

    Args:
        operation: The operation to perform (add, sub, mul, div)
        a: First number
        b: Second number

    Returns:
        The result of the calculation
    """
    ops = {
        "add": a + b,
        "sub": a - b,
        "mul": a * b,
        "div": a / b if b != 0 else "Error: division by zero"
    }
    result = ops.get(operation, "Unknown operation")
    return f"{a} {operation} {b} = {result}"

Ta datoteka izpostavlja dve orodji. Opazi vlogo docstringov: ne dokumentirajo le tvoje kode za kolega; dobesedno postanejo opis, ki ga model prebere, da se odloči, ali naj pokliče calculate namesto greet. Malomaren docstring tukaj vodi do nestanovitnih klicev kasneje.

Konfiguracija odjemalca STDIO

Na strani odjemalca se ne povezuješ z naslovom; razlagaš, kako zagnati strežnik. To je vloga StdioServerParameters.

# client_stdio.py
from mcp import StdioServerParameters
from mistralai.extra.mcp.stdio import MCPClientSTDIO
from pathlib import Path

# Pot do tvojega strežnika
path_to_server = Path("serveur_local.py")

# Konfiguracija strežnika STDIO
server_params = StdioServerParameters(
    command="python",           # Ukaz za zagon strežnika
    args=[str(path_to_server)], # Argumenti (datoteka Python)
    env=None,                   # Spremenljivke okolja (izbirno)
)

# Ustvari odjemalca MCP
mcp_client = MCPClientSTDIO(stdio_params=server_params)

Trije parametri si zaslužijo podrobnejšo razlago.

command

To je sistemski ukaz, ki zažene proces strežnika: "python" za strežnik Python, "node" za strežnik JavaScript ali neposredna pot do binarne datoteke, če je tvoj strežnik kompiliran.

# Python
command="python"

# Node.js
command="node"

# Kompiliran izvršljivi program
command="./mon_serveur_mcp"

args

To je seznam argumentov, ki se prenesejo temu ukazu. Za skript Python je to vsaj pot do datoteke, vendar ti nič ne preprečuje, da tukaj preneseš možnosti svojega strežnika.

# Preprost skript
args=["serveur_local.py"]

# Z dodatnimi argumenti
args=["serveur_local.py", "--port", "8080", "--verbose"]

env

To je slovar spremenljivk okolja, ki se prenesejo procesu strežnika: kanal, prek katerega mu posreduješ ključ API, URL baze podatkov ali zastavico za razhroščevanje.

import os

server_params = StdioServerParameters(
    command="python",
    args=["serveur_local.py"],
    env={
        **os.environ,  # Podeduj iz trenutnega okolja
        "API_KEY": "your_api_key",
        "DATABASE_URL": "postgresql://...",
        "DEBUG": "true",
    },
)

Vedenje tega parametra ljudi pogosto preseneti. Pri env=None strežnik podeduje celotno okolje nadrejenega procesa; pri slovarju vidi strogo le naštete spremenljivke. Če podaš slovar, ne da bi vanj izpraznil os.environ, se ne čudi, če tvoj strežnik ne more več najti svoje PATH ali tvojega ključa API: vedenje je popolnoma logično, preprosto radikalno.

Testiraj pred integracijo

Preden priključiš svoj strežnik na agenta, ga testiraj izolirano z MCP Inspector. Razlog je preprost: če klic odpove, ko je strežnik povezan z modelom, ne boš vedel, ali težava tiči v tvoji kodi ali odločitvi modela. Inspector to dvoumnost odstrani.

npx @modelcontextprotocol/inspector python serveur_local.py

Ukaz odpre lokalni spletni vmesnik, kjer lahko izpišeš izpostavljena orodja, pregledaš opis in parametre, ki jih bo prejel model, sprožiš ročni klic z argumenti po lastni izbiri in preveriš točno obliko vrnjene vrednosti. Naj ti bo v navado, da to uporabljaš sistematično: pet minut, ki prihranijo uro.

Na koncu je tukaj organizacija datotek, ki dobro stara, s strežnikom, odjemalcem, odvisnostmi, skrivnostmi, ki so izven repozitorija, in enotskimi testi za tvoja orodja:

mon-projet-mcp/
├── serveur_local.py     # Strežnik MCP
├── client_stdio.py      # Skript odjemalca
├── requirements.txt     # Odvisnosti
├── .env                 # Spremenljivke okolja (nikoli ne commitaj)
└── tests/
    └── test_tools.py    # Enotski testi za orodja

Ključne ugotovitve

  • Strežnik STDIO se zažene kot lokalni proces
  • StdioServerParameters konfigurira ukaz, argumente in spremenljivke okolja
  • Docstringi tvojih orodij služijo kot opis za model
  • MCP Inspector (npx @modelcontextprotocol/inspector) je bistven za testiranje
  • env=None podeduje celotno okolje; eksplicitni slovar omeji spremenljivke