Postopek v 5 korakih
Jasen protokol med tabo in modelom
Klicanje funkcij pri Mistralu sledi natančno opredeljenemu postopku v petih korakih. Ta protokol je berljiv zato, ker ima vsak korak samo enega lastnika: bodisi ti (razvijalec), model ali uporabnik. Noben korak ni deljen in noben ni dvoumen. Vzemi si čas, da si to razdelitev dela zapomniš, preden napišeš prvo vrstico kode: večina napak pri klicanju funkcij nastane, ko razvijalec pričakuje, da bo model opravil korak, ki je pravzaprav tvoja odgovornost.
Definiraj funkcije (razvijalec)
Vsako razpoložljivo funkcijo opišeš s shemo JSON: ime, opis, parametri, tipi in obvezna polja. Model vidi samo to specifikacijo, ne tvoje kode.
Uporabnik zastavi vprašanje (uporabnik)
Uporabnik zastavi svoje vprašanje v naravnem jeziku. To zahtevo pošlješ modelu Mistral skupaj s seznamom razpoložljivih orodij.
Generiraj argumente (model)
Model analizira zahtevo, izbere ustrezno funkcijo in generira argumente v formatu JSON. Funkcije ne izvede – le pove ti, kaj poklicati in s katerimi parametri.
Izvedi funkcijo (razvijalec)
Tvoja koda iz odgovora modela izvleče ime funkcije in argumente, zažene ustrezno funkcijo in pridobi rezultat.
Generiraj končni odgovor (model)
Modelu pošlješ rezultat funkcije nazaj. Ta rezultat vključi v kontekst pogovora in oblikuje naraven odgovor za uporabnika.
Podroben pregled toka
Teh pet korakov se neposredno preslika v kodo. Poglejmo si jih skozi en sam, namerno minimalen primer: uporabnik želi izvedeti status plačila T1001. Ta isti primer bomo uporabljali kot rdečo nit vse do konca bloka „Implementacija v Pythonu”, zato se zdaj seznanite z njegovimi identifikatorji.
1. korak: Definiraš orodja
tools = [
{
"type": "function",
"function": {
"name": "get_payment_status",
"description": "Retrieves the status of a payment given its transaction ID",
"parameters": {
"type": "object",
"properties": {
"transaction_id": {
"type": "string",
"description": "The unique transaction identifier (e.g., T1001)"
}
},
"required": ["transaction_id"]
}
}
}
]
Tukaj ni ničesar, kar bi bilo izvršljiva koda: gre zgolj za opis. Model se nauči, da obstaja funkcija z imenom get_payment_status, kaj počne in da zahteva transaction_id tipa string. Nikoli ne izve, kako je funkcija implementirana.
2. korak: Uporabnik zastavi vprašanje
messages = [
{"role": "user", "content": "What is the status of payment T1001?"}
]
3. korak: Model generira argumente
from mistralai.client import Mistral
client = Mistral(api_key="your-api-key")
response = client.chat.complete(
model="mistral-large-latest",
messages=messages,
tools=tools
)
# The model returns a tool_call:
# function.name = "get_payment_status"
# function.arguments = '{"transaction_id": "T1001"}'
Model je iz stavka izvlekel „T1001” in ga postavil v ustrezno polje. Upoštevaj, da arguments prispe kot niz (string), ne kot slovar: to podrobnost boš obdelal v naslednjem koraku.
4. korak: Izvedeš funkcijo
import json
tool_call = response.choices[0].message.tool_calls[0]
args = json.loads(tool_call.function.arguments)
result = get_payment_status(**args)
# → {"status": "paid", "date": "2026-03-15"}
5. korak: Model oblikuje odgovor
messages.append(response.choices[0].message)
messages.append({
"role": "tool",
"name": "get_payment_status",
"content": json.dumps(result),
"tool_call_id": tool_call.id
})
final = client.chat.complete(
model="mistral-large-latest",
messages=messages,
tools=tools
)
print(final.choices[0].message.content)
# → "Payment T1001 was made on March 15, 2026."
V zgodovino se dodata dve sporočili, nikoli samo eno: sporočilo asistenta, ki nosi zahtevo za klic, ki mu sledi sporočilo z rezultatom. tool_call_id povezuje oba. Če izpustiš katerega koli od njiju, bo API zahtevo zavrnil ali pa bo model odgovoril izven teme.
Vzorci toka
Glede na kompleksnost zahteve lahko ta tok prevzame različne oblike. Najpreprostejši primer je, ko funkcija ni vključena: uporabnik zastavi splošno vprašanje – „Kaj znaš storiti?” – in model odgovori neposredno, ne da bi se kdaj dotaknil orodij. Sledi preprost klic, ki smo ga pravkar opisali: ena funkcija, en rezultat, en odgovor.
Naslednji dve obliki sta zanimivejši. Pri zaporedni verigi model pokliče prvo funkcijo, prebere rezultat in ga uporabi za odločitev o drugem klicu – običajno pridobi ID stranke, preden poizveduje po njenih računih. Pri vzporednem klicu zahteva izvedbo več funkcij hkrati, ker nobena ni odvisna od druge. Tema dvema vzorcema bomo namenili cele lekcije; za zdaj si zapomni, da oba temeljita na točno zgornjih petih korakih, ki se preprosto ponovijo.
Ključne ugotovitve
- Klicanje funkcij sledi postopku v 5 korakih z jasno razmejenimi odgovornostmi
- Model nikoli ne more neposredno izvesti funkcije – generira le argumente
- Tvoja koda je vratar: odloča, ali se funkcija izvede ali ne
- Rezultat funkcije se pošlje nazaj modelu, da lahko oblikuje naraven odgovor
- Tok je lahko preprost (en klic) ali kompleksen (zaporeden, vzporeden)