Preskok na glavno vsebino
Slovenščina— Izberite jezik
Meni

Podagenti: Delegiranje specializiranih nalog

Lekcija 5 od 14 Posodobljeno 2. november 2026 Napredni
Na tej strani
  1. Načelo delegiranja
  2. Konfiguracija podagenta
  3. Konkretni primeri uporabe
  4. Oblikovanje dobrega podagenta
  5. Pravila, ki jih določa Vibe
  6. Ključne ugotovitve

Lekcija posodobljena 2. novembra 2026. Datoteke primerov agentov zdaj uporabljajo ključe, ki jih dokumentira Vibe: instructions (namesto system_prompt), active_model (namesto model), bloke [tools.<tool>] za odobritve (ključ auto_approve v datoteki agenta ne obstaja) in prava imena orodij (edit, ne edit_file; orodje list_dir ne obstaja). Opomnik iz lekcije 3: safety je vizualni indikator, ne dovoljenje. Vir: Referenca za konfiguracijo.

Načelo delegiranja

Pri kompleksnih projektih so določene naloge neodvisne druga od druge: analiza varnosti datoteke medtem, ko drug proces generira teste. Namesto da bi vse obravnavali zaporedno, vam Mistral Vibe omogoča delegiranje nalog podagentom. Podagent je agent, ki teče neodvisno, zaključi svojo misijo in vrne besedni rezultat glavnemu agentu. Ne more postavljati vprašanj uporabniku: mora biti popolnoma avtonomen.

Ta omejitev je ključ do vsega, kar sledi, in si zasluži podrobnejšo razlago. Podagent teče v svojem kontekstu brez dostopa do trenutnega pogovora – ne ve ničesar o tem, kar ste glavnemu agentu razložili pred petimi minutami. Ne more uporabiti ask_user_question in mora samostojno razrešiti morebitne nejasnosti. Vrnil bo besedilo, ki ga glavni agent nato vključi v svoj odgovor. Ker je izključen iz izmenjave, ima smisel le, če je zasnovan za specifično, natančno opredeljeno nalogo.

Konfiguracija podagenta

Če želite agenta spremeniti v podagenta, dodajte polje agent_type = "subagent" v datoteko .toml. Preostala konfiguracija sledi običajnim pravilom za agente po meri.

# ~/.vibe/agents/test-generator.toml
display_name = "Generator testov"
description = "Generira enotske teste za dane funkcije."
agent_type = "subagent"
safety = "neutral"
active_model = "codestral"  # vzdevek, deklariran v config.toml (lekcija 2)

instructions = """
Prejmeš izvorno kodo. Generiraj celovite enotske teste:
- Testi za nominalne primere
- Testi za robne primere (null, undefined, prazni nizi)
- Testi za pričakovane napake
Okvir: Uporabi testni okvir projekta (Jest, Vitest, Pytest...).
Vrni samo kodo testa, pripravljeno za kopiranje.
"""

enabled_tools = [
  "read_file",
  "grep",
]

Opazi odsotnost ask_user_question med orodji: to ni pomota. Podagent ne more zahtevati pojasnil, sistemski poziv pa to nezmožnost nadomesti tako, da vnaprej določi testni okvir in točen format odgovora.

Konkretni primeri uporabe

Prva prednost je vzporedno delo. Glavni agent lahko hkrati dodeli več nalog različnim podagentom, od katerih vsak dela samostojno, preden vrne svoj rezultat.

Glavni agent
├── Podagent "test-generator" → generira teste
├── Podagent "doc-writer" → generira dokumentacijo
└── Podagent "security-checker" → analizira ranljivosti

Druga prednost se nanaša na visoko specializirane naloge. Nekatere zahtevajo sistemski poziv, ki se radikalno razlikuje od tistega pri glavnem agentu; namesto da bi en sam agent obremenili s protislovnimi navodili, nalogo delegirate. Spodnji optimizator SQL je dober primer: njegov poziv govori le o indeksih, načrtih izvajanja in poizvedbah N+1, kar v splošnem agentu ne bi imelo smisla.

# ~/.vibe/agents/sql-optimizer.toml
display_name = "Optimizator SQL"
description = "Analizira in optimizira poizvedbe SQL."
agent_type = "subagent"
safety = "safe"
active_model = "mistral-medium-3.5"  # model, vgrajen v Vibe

instructions = """
Analiziraj priložene poizvedbe SQL:
1. Identificiraj težave z zmogljivostjo (N+1, polno skeniranje, manjkajoči indeks)
2. Predlagaj optimizirane poizvedbe
3. Predlagaj indekse za ustvarjanje
Vrni strukturirano poročilo s primerjavo pred/po za vsako poizvedbo.
"""

enabled_tools = ["read_file", "grep"]

Tretja, manj očitna prednost, je varnostna izolacija. Podagent z nastavitvijo safety = "safe" ne more spreminjati datotek, tudi če glavni agent teče v načinu destructive: dovoljenja se ne podedujejo navzdol. Tako lahko delaš v permisivnem načinu, medtem ko analize zaupaš omejenim podagentom, ki nimajo možnosti ukrepanja v repozitoriju.

# Podagent, ki lahko SAMO bere
agent_type = "subagent"
safety = "safe"
enabled_tools = ["read_file", "grep"]

[tools.read_file]
permission = "always"

[tools.grep]
permission = "always"

Vibe ponuja tudi vgrajenega podagenta explore, ki ga samodejno uporabi, ko mora prečkati tvojo kodo, da odgovori na vprašanje. Deluje v načinu samo za branje in vrne povzetek ugotovitev – točno vzorec, ki ga reproduciraš s svojimi podagenti.

Oblikovanje dobrega podagenta

Vse je odvisno od avtonomije sistemskega poziva: vsebovati mora vsa navodila, potrebna, da podagent pride do konca, ne da bi kdaj postavil vprašanje. To zahteva predvidevanje primerov, ko gre kaj narobe, in natančen zapis, kaj mora agent v teh situacijah storiti, kot kaže naslednji primer.

instructions = """
Analiziraj VSE datoteke TypeScript v projektu.
Če datoteka ni najdena, nadaljuj z naslednjo.
Če testnega okvira ni mogoče identificirati, privzeto uporabi Vitest.
Vedno vrni rezultat, tudi če je delni.
"""

To delo dopolnjujeta dva refleksa. Podagentu dodeli strogo tista orodja, ki jih potrebuje – podagent za analizo ne potrebuje write_file – in v sistemskem pozivu določi pričakovani format izhoda. Glavni agent mora biti sposoben rezultat izkoristiti brez nejasnosti: prav on, ne ti, bo to besedilo najprej prebral.

Pravila, ki jih določa Vibe

Dokumentacija Vibe določa več pravil, ki jih je vredno poznati pred oblikovanjem podagentov:

  • podagent vrne glavnemu agentu izključno besedilo in ne more postavljati vprašanj uporabniku;
  • uporabiti sme le vgrajena orodja, ki jih dovoljuje njegova datoteka, nikoli orodij MCP, konektorjev ali vtičnikov in nikoli z širšimi dovoljenji kot nadrejeni agent: njegovi bloki [tools.<tool>] ga lahko še dodatno omejijo, ne pa razširijo njegovih pravic;
  • njegov description je obvezen: to agentu pove, kdaj naj ga uporabi; datoteka brez opisa je označena z zastavico in se ne naloži;
  • teče na svojem active_model ali na modelu seje, če ta ni nastavljen;
  • glavni agent ga zažene prek delegiranja z uporabo orodja task; ne izbere se ga z zastavico --agent;
  • privzeto lahko obstaja in teče hkrati do 32 podagentov (max_subagents, max_concurrent_subagents), nastavitev enable_subagents = false v config.toml pa prepove vsakršno delegiranje.

Tudi brez podagenta po meri lahko agent zažene splošnega podagenta, opremljenega z lastnimi navodili in orodji.

Ključne ugotovitve

  • Podagent je neodvisen agent, ki ne more komunicirati z uporabnikom
  • Konfiguriraš ga z agent_type = "subagent" v datoteki .toml
  • Podagenti so idealni za vzporedno delo in specializirane naloge
  • Ponujajo naravno varnostno izolacijo
  • instructions morajo biti popolnoma avtonomni: vprašanja niso dovoljena
  • V pozivu vedno določi jasen format izhoda